Čeprav se Kamniška Bistrica vije po najbolj poseljenem delu Slovenije in je bila njena struga že velikokrat »urejena« (regulirana in vsakič bolj utesnjena), lahko ob njeni strugi še vedno doživimo modro zeleno spogledovanje z nebom, skrivnostnost šelestenja obrežnega zelenja in občasno divjost vodnega toka. Vse to pa so fantastična doživetja, ki jih skupaj z različnimi rekreacijskimi, kulturnimi in vzgojno-izobraževalnimi programi lahko v sebi združuje reka s svojim obvodnim zelenim pasom kot zelena os regije.
Voda in vodne površine so ene najbolj privlačnih točk pasivne rekreacije (opazovanje vode, posedanje in sprehodi ob vodi), ki privlačijo ljudi vseh starosti (otroke in odrasle). Reka Kamniška Bistrica in obrečni prostor pa sta izreden, še neizkoriščen potencial za zasnovo obrečnega parka, ki ga kljub neurejenosti mnogi že intenzivno uporabljajo v rekreativne namene. Kamniška Bistrica zato lahko predstavlja hrbtenico zasnove zelenih rekreativnih površin regije, ki povezuje občine Domžale, Kamnik in Dol pri Ljubljani.
Hkrati pa Kamniška Bistrica s svojimi enajstimi, še delujočimi mlinščicami, predstavlja svojevrstno, neraziskano in premalo poznano tehnično dediščino, ki bi skupaj s številnimi vodosilnimi napravami lahko pomenila pomemben spomenik tehnične dediščine, ki mu verjetno ni enakega na območju JV Evrope.
Vizija, ki je predstavljena v nadaljevanju, ni medsektorsko in medobčinsko usklajena predstava prihodnosti. Gre zgolj za skupne sanje o reki, ki jo obdaja širok pas zelenih parkovnih površin, skozi katere se vijejo kolesarske in peš poti in povezujejo bogate rekreativne in prostočasovne dejavnosti; sanje o reki, ki hrani številne vodne in obvodne ekosisteme, vodi, v kateri plava množica rib in ob kateri žive številne ptice in druge živali; sanje o reki, ki pripoveduje zgodbo o življenju ob reki, njenih mlinščicah, mlinih, žagah, začetkih industrializacije in gospodarskem razcvetu območja; in nenazadnje sanje o reki, ki povezuje najrazličnejše ljudi v regiji s skupno vizijo: imeti bistro reko, ki se zrcali v zelenju in pripoveduje zgodbe iz preteklosti. S temi sanjami pa že danes, v tem trenutku morda še popolno utopijo, počasi spreminjajo v realnost. Prisotnost jasnega cilja in vizije, ki je skupna večini, pa čeprav je potisnjena daleč v prihodnost, nam namreč daje večje možnosti, da že danes sprejmemo takšne odločitve, ki nas bodo popeljale korak bliže želeni prihodnosti.
Najstarejša skupna vizija urejanja prostora ob Kamniški Bistrici sega še v obdobje srednjega veka, ko si je skupina ljudi ustvarila vizijo o izgradnji prve mlinščice, danes imenovane Radomeljska mlinščica. V tistem času je bil to velik podvig. Glede razsežnosti sistema mlinščic ob Kamniški Bistrici, ki je sledil, pa lahko trdimo, da je izjemen v slovenskem prostoru in je nedvomno zahteval veliko usklajevanja in kompromisov, da je brezhibno funkcioniral.
Sodobna vizija urejanja prostora ob Kamniški Bistrici je vizija Kamniške Bistrice kot zelene osi. Da bi dosegli konsenz pri ustvarjanju zelene rekreacijske osi in usklajenem urejanju vodotoka Kamniške Bistrice, so že marca 1999 občine Domžale, Kamnik in Dol pri Ljubljani podpisale "Pismo o nameri o skupnem pristopu k urejanju območja vodotoka Kamniške Bistrice."
Na tem mestu predstavljamo vrsto različnih, parcialnih, a komplementarnih vizij reševanja problematike ustvarjanja zelene osi. Njihov namen je vzpodbuditi nadaljnja razmišljanja in pokazati na vrsto pogosto prezrtih potencialov obrečnega in na reko, ter njegove mlinščice, vezanega prostora. Prav ti potenciali lahko pripomorejo k vzpostavitvi bogatega prostočasovnega programa, ki lahko ustvari specifično identiteto regije. Takšen program pa ima nenazadnje lahko tudi pomemben ekonomski učinek.
Za uresničitev "sanj" bo potrebno te vizije medsebojno uskladiti v različnih razvojnih dokumentih. Med njimi so najpomembnejši regionalni in občinski razvojni načrti, kjer bodo opredeljene in medsebojno usklajene politike prostorskega razvoja, razvoja turizma, varstva okolja in druge.
