ODTOČNI REŽIM TER PROBLEMI POPLAV

Kamniška Bistrica je bila v sredini 19. stoletja še povsem naraven vodotok, ki je redno poplavljal in odlagal na brežinah velike količine mineralnega materiala, odvzetega v zaledju. Vodotok je v osnovi hudournik s stalno vodo, ki jo zagotavljajo pritoki s kraškimi izviri iz Kamniških planin in številnimi izviri iz pobočnih preperin. Velik padec ravninskega predela do Save (4-8 ‰) in gričevje na levi strani vodotoka so pripomogli, da Kamniška Bistrica s svojim naravnim koritom ni delala velikih zavojev. Visoke vode so odtekale od vznožja Kamniških planin po najkrajši poti v Savo. Na tej poti pa je voda oblikovala veliko lokalnih meandrov.

Zgodovinski pregled reševanja problema poplav

Preplavljanje Kamniške Bistrice je začelo postajati problem koncem 19. stoletja z industrializacijo regije. Prvi sistematični pristop k urejanju se je pričel leta 1894 z regulacijo Kamniške Bistrice gorvodno od izliva v Savo. Visoka voda je bila določena s pretokom 360 m3/s pred izlivom v Savo. Po drugi svetovni vojni se je zaradi velikega poselitvenega pritiska na prostor ob Kamniški Bistrici ta vodotok skoraj v celoti reguliral. Širina dna je bila okoli 20 m, ki pa se jo je kasneje od Duplice navzdol razširilo in s tem ustvarilo ugodnejše pogoje za stabilizacijo dna vodotoka. Rezultat številnih regulacij je to, da je Kamniška bistrica danes najbolj umetno urejen vodotok v Sloveniji. Kljub vsemu vse izvršene ureditve ne zadoščajo za varnost pred visokimi vodami povratne dobe 100 let, saj so se razmere zaradi posegov v hidrološki režim tako vodotoka kot zaledja precej spremenile.

Večina nekdanjih širokih poplavnih ravnic Kamniške Bistrice je zaradi regulacijskih posegov skoraj povsem izginila, pa tudi velik del mokrih travnikov in močvirij se je izsušilo, kar je odtočni režim še poslabšalo. Večina današnjih poplavnih površin je v kmetijski rabi, delno pa so to tudi naseljena območja. Širše poplavno območje danes obstaja le še na odseku Kamniške Bistrice pod Ihanom do ceste proti Litiji, vendar se tudi to območje nezadržno krči zaradi ukrepov za preprečevanje poplavljanja območij naselij Zaboršt in Videm v občini Dol pri Ljubljani.

Varstvo pred poplavami danes

Varstvo pred poplavami temelji predvsem na trajnem ohranjanju naravnih razlivnih površin visokih voda izven naselij, to je ohranjanju poplavnega sveta ob strugi. Problem ogrožanja naselij in drugih infrastrukturnih objektov se zato rešuje predvsem s kompenzacijskimi ukrepi kot so usposobitev nekdanjih ali novih dolinskih retencijskih površin in gradnja zadrževalnikov gorvodno od kritičnih območij.